Morda bi najprej omenil prve stike s strici, ko sem kot otrok zahajal na te samotne kmetije, ki so na levem bregu od Britofa proti severu. Takrat sem se med te može
skoraj vtihotapil. A ne glede na to so me prostodušno sprejeli, ne da bi me karkoli spraševali ali v kaj nagovarjali. Spoštoval sem njihov način življenja in srkal vse njihove pripovedi, čeprav so se mi včasih zdele, da so nastale v drugem svetu, ki ga nisem povsem razumel. Ko sem od njih odhajal, sem večkrat razmišljal o njihovem načinu življenja, predvsem pa o njihovem verovanju. Večkrat se mi je zdelo preprosto in takoj razumljivo. Zanimivo pa mi je bilo tudi dejstvo, da se je vse to dogajalo prav na prostoru okoli Kolovrata, ki smo ga vsi dobro poznali. Doma pa so me takrat učili čisto nekaj drugega, kar me je begalo in vznemirjalo. Veliko stvari pač nisem razumel in jih še danes ne.
Kot na primer troedini bog, brezmadežno spočetje, pekel in druge še bolj zapletene stvari. Vse pa se je dogajalo v krajih, ki jih nisem poznal, zato jih tudi nisem sprejemal. V tej dvojnosti sem preživel kar nekaj let, ne da bi se o tem s kom pogovoril. Zdi se mi, da se je v meni prelomilo takrat, ko sem nekega poletnega popoldneva odšel k otwnu ali verinu pod vasjo Kosi. Tja sem pogosto zahajal, ker je bil tolmun največji. Voda je vanj padala in tako ustvarjala posebne zvoke, ki so me vedno pomirjali. Tistega dne sem se usedel na eno od višjih skal, tako da sem imel pod seboj celoten tolmun, ki sem
ga dojemal kot veliko oko, ki me je gledalo. Spremembe oblakov in sončnih žarkov so vplivale tudi na spremembo očesa. Ko pa se je iz globine dvignila neka žival, je vodna površina vzvalovila, tako da sem videl dve, tri in več očes hkrati, ki so mi mežikale. Bolj ko se je voda umirjala, bolj se je na gladini izrisoval velik obraz z velikimi nežnimi očmi in velikimi usti, ki so se odpirala in zapirala ter mi govorila nekaj nerazumljivega. Glas, ki je šele čez čas prišel do mene, je bil komaj slišen, a vseeno tolikšen, da sem razumel le posamezne besede. Ob tem sem zaslišal še neke druge nenavadne glasove,
ki so delovali kot neka glasba. Ko pa je oblak prekril celotno nebo, je postal tolmun kot velik črn kotel, v katerega se je pogreznilo vse, kar se je do takrat zgodilo. Debele mrzle kaplje so kmalu vzvalovile celotno vodno površino tolmuna, jaz pa sem na tistem mestu nepremično obstal. Dež, ki me je premočil do kože, sem komaj zaznal. Vse bolj sem čutil, da sem del vsega, kar me je obdajalo. Počasi sem se umiril in se dvignil od tal. Sonce je zopet posijalo, v tolmunu pa se je dogajalo nekaj, kar je bilo pravo nasprotje prejšnjega. V meni se je prebudila neka skrita sila, ki mi je napolnila telo, tako da je
postajalo vse bolj neprepoznavno, drugačno. Počutil sem se neverjetno močnega. Od tistega trenutka dalje ne potrebujem ničesar drugega. Vse, kar potrebujem, imam na dosegu roke. Na meni pa je le, da ostanem še naprej pošten in dober ter da sprejemam vse tisto, kar počnejo moji prijatelji strici.
skoraj vtihotapil. A ne glede na to so me prostodušno sprejeli, ne da bi me karkoli spraševali ali v kaj nagovarjali. Spoštoval sem njihov način življenja in srkal vse njihove pripovedi, čeprav so se mi včasih zdele, da so nastale v drugem svetu, ki ga nisem povsem razumel. Ko sem od njih odhajal, sem večkrat razmišljal o njihovem načinu življenja, predvsem pa o njihovem verovanju. Večkrat se mi je zdelo preprosto in takoj razumljivo. Zanimivo pa mi je bilo tudi dejstvo, da se je vse to dogajalo prav na prostoru okoli Kolovrata, ki smo ga vsi dobro poznali. Doma pa so me takrat učili čisto nekaj drugega, kar me je begalo in vznemirjalo. Veliko stvari pač nisem razumel in jih še danes ne.
Kot na primer troedini bog, brezmadežno spočetje, pekel in druge še bolj zapletene stvari. Vse pa se je dogajalo v krajih, ki jih nisem poznal, zato jih tudi nisem sprejemal. V tej dvojnosti sem preživel kar nekaj let, ne da bi se o tem s kom pogovoril. Zdi se mi, da se je v meni prelomilo takrat, ko sem nekega poletnega popoldneva odšel k otwnu ali verinu pod vasjo Kosi. Tja sem pogosto zahajal, ker je bil tolmun največji. Voda je vanj padala in tako ustvarjala posebne zvoke, ki so me vedno pomirjali. Tistega dne sem se usedel na eno od višjih skal, tako da sem imel pod seboj celoten tolmun, ki sem
ga dojemal kot veliko oko, ki me je gledalo. Spremembe oblakov in sončnih žarkov so vplivale tudi na spremembo očesa. Ko pa se je iz globine dvignila neka žival, je vodna površina vzvalovila, tako da sem videl dve, tri in več očes hkrati, ki so mi mežikale. Bolj ko se je voda umirjala, bolj se je na gladini izrisoval velik obraz z velikimi nežnimi očmi in velikimi usti, ki so se odpirala in zapirala ter mi govorila nekaj nerazumljivega. Glas, ki je šele čez čas prišel do mene, je bil komaj slišen, a vseeno tolikšen, da sem razumel le posamezne besede. Ob tem sem zaslišal še neke druge nenavadne glasove,
ki so delovali kot neka glasba. Ko pa je oblak prekril celotno nebo, je postal tolmun kot velik črn kotel, v katerega se je pogreznilo vse, kar se je do takrat zgodilo. Debele mrzle kaplje so kmalu vzvalovile celotno vodno površino tolmuna, jaz pa sem na tistem mestu nepremično obstal. Dež, ki me je premočil do kože, sem komaj zaznal. Vse bolj sem čutil, da sem del vsega, kar me je obdajalo. Počasi sem se umiril in se dvignil od tal. Sonce je zopet posijalo, v tolmunu pa se je dogajalo nekaj, kar je bilo pravo nasprotje prejšnjega. V meni se je prebudila neka skrita sila, ki mi je napolnila telo, tako da je
postajalo vse bolj neprepoznavno, drugačno. Počutil sem se neverjetno močnega. Od tistega trenutka dalje ne potrebujem ničesar drugega. Vse, kar potrebujem, imam na dosegu roke. Na meni pa je le, da ostanem še naprej pošten in dober ter da sprejemam vse tisto, kar počnejo moji prijatelji strici.
Statistika: Objavljeno Napisal FriLLox — 24 Maj 2016 16:17