Tudi jaz ne morem pozabiti.. napisal:
Tudi jaz trpim že celih 35 let. Kriva sem sama za moje trpljenje.
Po porodu sem zbolela za depresijo, tako hudo obliko, da sem komaj živela, vsaka najmanjša stvar mi je bila hudo breme, nisem mogla delati, nisem mogla misliti, želela sem umreti od psihične in fizične utrujenosti. Za malega sina sem lepo skrbela, ampak z veliko muko, polega tega sem imela še strašno slabo vest, ker zaradi bolezni v sebi nisem občutila tiste prave, globoke materinske ljubezni.
Mož je skrbel, da je našo psičko vsakoletno peljal na injekcijo proti obrejitvi. Tistikrat je zamudil in psička je skotila dva mladička, samčka. Psička ni bila nikoli privezana, znala se je varno gibati po naselju. Mala dva pa sta brezglavo skakala na cesto in lovci so nas večkrat opozorili, da ju bodo ustrelili, ker ogrožata promet. Bila sta stara že 6 mesecev, nisva jih mogla privezati na ketno, o pesjakih pa v tistem davnem času sploh slišali nismo. Prosila in rotila sem moža naj jima poišče nove domove, groza me je bilo, da bi ju povozilo ali, da bi zaradi njuju kdo od ljudi ali bognedaj kdo od otrok umrl v prometni nesreči, če bi kdo od njiju pritekel direktno pred avto, kar se je večkrat zgodilo, do takrat na srečo še brez posledic. 4 mesece sem rotila moža, skoraj od njune skotitve, naj poskrbi za dober dom zanju. Pa nič.....Nekega dne, ko sem bila še posebno psihično na dnu sem mu rekla, da naj ju odpelje do veterinarja, ki naj oba 6.mesečna pasja mladiča evtanizira. To sem mu rekla v prepričanju, da bo vendarle našel kakšno prijazno rešitev zanju. Naslednjega dne je za kakšno uro izginil z avtom in obema psoma. Domov se je vrnil sam, rekel je, da ju je vet. uspaval. Jaz pa sem doživela dodatni živčni zlom in do danes si ne morem odpustiti, da sem bila v svoji bolezni tako nemočna, bi bi bila sposobna pametno in odgovorno poskrbeti za mala psa. Še danes vidim njune zaupljive poglede jaz pa sem ju izdala.
Precej let potem, ko sem si pozdravila hudo depresijo, sem pričela skrbeti za zavržene, zapuščene živali. Za veliko njih sem skrbela z največjo ljubeznijo, za veliko njih sem prejokala, ko so se zaradi bolezni ali starosti poslovili in odšli na mavrico. Da o tem, kako sem se trudila in se še trudim odkupiti mojemu sinu, ki je kot malo dete sigurno čutil mojo utrujenost in brezvoljnost.....
Težko je življenje, najtežje je, če ne moreš odpustiti sebi, verjemite. In prav je tako, zaslužim si trpeti, saj sem dopustila, da so ubili pasja bratca.
Še vedno skrbim za zapuščene živali, to mi je vsaj malo v uteho.
... tvoja zgodba je popolnoma neprimerljiva s tem, kar je naredil očim kužku avtoričine mame.
Ti želim, da se nehaš mučiti in si oprostiš. Razumem, da si želiš, da bi takrat ravnala drugače in da bi tista dva psa dobila dom, to bi bilo seveda prav.
Ampak glede na vse okoliščine, ki si jih opisala (depresija ...), in predvsem glede na tvoje nadaljnje ravnanje (pomoč zavrženčkom) NI RES, da si zaslužiš trpeti.
Spomin in grenkoba človeku najbrž ostaneta celo življenje, ampak bolj bistveno je to, da delaš dobro za živali in ljudi - to te definira veliko bolj kot dogodek izpred nekaj desetletij.
... glede te teme pa škoda, da se je spet razvila v prepucavanje, kdo je normalen in kdo ne, kdo bi moral čustvovati po nekih zapovedih itn. Tudi če se komu zdi moreč spomin na žival izpred 50-ih let pretiran, je tu še dejstvo, da je dekle od te osebe videlo še marsikaj in da je njena travma skupek vsega hudega, kar je doživela, to s psom pa najbolj očiten in grozen doživljaj.
Mislim, da si človek še najbolje pomaga s tem, kot je zgoraj opisala pod vzdevkom "Tudi jaz ne morem pozabiti" - s skrbjo za druge.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 22 Jul 2016 16:04